V asturijskem dialektu obstaja beseda, ki jo ljudje počasi začenjajo pozabljati. »Andecha« imenujemo navado, ko se ljudje s podeželja zberejo, da bi sosedom pomagali opraviti kakšno delo in da bi se po končanem delu družili ob hrani in morda pivu. Gre torej za izmenjavo prijaznosti za prijaznost. Tako kot naš dialekt je tudi ta navada vedno manj slišana. Lahko stavim, da večina mojih asturijskih prijateljev ne pozna pomena te besede.
Ob prijavi na prostovoljski projekt v Idriji mi je na misel padla ta beseda. Sodeloval bom pri obnovi majhne rudarske hiše v slovenskem mestu, za katerega prej še nikoli nisem slišal. Neznano mesto med hribi z dolgo rudarsko zgodovino in nedelujočim rudnikom. Takšen opis Idrije je na las podoben opisu mojega domačega kraja. Mieres vse hitreje postaja mesto duhov. Tudi ob prizadevanjih in odličnem delu župana za oživitev našega kraja, ga rast velikih mest in posledično preseljevanje mladih vanje prazni. Tudi mladi v Mieresu se trudimo najti priložnosti doma, a ker jih ne najdemo, smo se primorani preseliti v večja mesta.
Ta vidik podobnosti se mi je zdel najbolj zanimiv pri tem prostovoljskem projektu. Predvideval sem, da je Idrija v tem pogledu podobna Mieresu in da se sooča s podobnimi težavami. Ko sem videl opis projekta, ki namerava zbrati mlade iz cele Evrope, ki bodo vključeni v nekakšno »andecho«, sem bil navdušen nad idejo, da nekdo skrbi za ohranitev življenja v kraju. “Respect the Past & Build Bridges for the Future” je skupni projekt Mladinskega centra Idrija in Zavoda ID20, ki je zbral 18 ljudi iz devetih različnih evropskih držav ter jih povezal v dveh različnih aktivnostih. Na eni strani je bil cilj obnoviti most pred idrijsko osnovno šolo, po drugi strani pa izvesti manjše intervencije za ohranitev hiše Giser, ki so jo pred dvesto leti zgradili idrijski rudarji.
Načrtovano delo v hiši Giser je v bistvu zajemalo obnovitev hišnih vrat in izdelavo nove kuhinje v dveh tednih intenzivnega timskega dela. Večina članov ekipe nas še nikoli ni delala z lesom in nismo bili vajeni dela z orodji. Navsezadnje mladi naše generacije življenje večinoma posvečamo študiju ali delu sede, v Idriji pa se nismo mogli kar tako izogniti fizičnemu delu. Pod mentorstvom Matevža in Matije smo se iz posameznikov uspeli preleviti v povezano skupino delavcev, ki so si med seboj pomagali in držali skupaj, da bi čim bolj učinkovito našli rešitve in opravili zastavljeno delo.
To me je spomnilo na tiste vaščane iz Asturije ki pomagajo drug drugemu, ker se dobro zavedajo, da s pomočjo drugim pravzaprav pomagajo tudi sebi. Vsaka vrsta ekipnega dela zahteva kanček prijaznosti; a vsako dejanje prijaznosti je večkratno nagrajeno z oblikovanjem tesnejših vezmi med posamezniki. Zato, ko smo ob zaključku projekta videli obnovljena vrata in ko je bila vgrajena zadnja kuhinjska omarica, se je vsak od nas počutil ne samo ponosnega, ampak tudi hvaležnega za izkušnjo, ki je združila tujce v majhno ,a povezano skupnost delavcev.
Tudi v Mladinskem centru Idrija smo bili del večje skupnosti. Osemnajst Evropejcev v svojih dvajsetih si je dvajset dni delilo isti hostel, vsak z različnimi manirami in navadami. Sliši se kot recept za kaos. In verjetno bi bila to ne preveč prijetna glavna jed, če se ne bi že prvi dan usedli in organizirali (posebej bi rad izpostavil Alex, prostovoljko mladinskega centra, ki nam je zelo pomagala pri organizaciji in iskanju stvari v hostlu). Skupaj smo vzpostavili sistem za vsakodnevno skupinsko kuhanje in čiščenje in uspelo nam je, da je delovalo brez napak. V naši hiši nihče ni ostal lačen.
To so bile torej glavne naloge našega bivanja: sodelovanje, potrpežljivost in medsebojno razumevanje. Te vrednote so bile ključ do spletanja vezi, za katere smo prepričani, da bodo ostale tudi po našem odhodu iz Idrije. Iskreno me je presenetilo, kako blizu smo si postali z ostalimi prostovoljci, s katerimi smo se prvič srečali pred dvema tednoma. Mislim, da je to posledica deljenja in odprtosti, kar je nujno za tako heterogeno skupino. V teh dvajsetih dneh smo spoznavali navade in države ostalih prostovoljcev. To se je predvsem videlo v t. i. kulturnih večerih. Kuhali smo tradicionalne jedi iz naših matičnih držav in vsi skupaj uživali v njih. Ne le, da so bile jedi zelo okusne, temveč so nam pomagale spoznati, da so nam na koncu naše razlike omogočile, da smo se približali drug drugemu. To je ena najpomembnejših lekcij, ki se jih dandanes lahko naučimo: razlike niso niti nevarne, niti nas ne ločujejo, temveč nas bogatijo.
Prosti čas, ki smo ga imeli med bivanjem v Idriji, je bil za nas prava priložnost za spoznavanje okolice. Sprehodili smo se po ulicah nekdanjega rudarskega mesta, poiskali kraje, povezane z rudnikom in spoznavali utrip tako majhnega kraja. Odpravili smo se tudi na izlete in pohode proti Ljubljani, Bledu, na Hrvaško… Nekateri poskusi so se nam tudi sfižili, a smo z improvizacijo in humorjem rešili vsako zagato. Vsaki mladi osebi na svetu se pač mudi doživeti čim več in čim bolje izkoristiti mladost. Konec koncev so bile to za nas tudi počitnice.
Ko poskušam oblikovati splošno sporočilo našega idrijskega projekta, bi jo strnil v en stavek: cenite mladost in “andecho” in ju zmešajte skupaj v nekaj večjega. Mladi so običajno povezani z družabnimi izkušnjami v večjih krajih, z obiski glavnih mest in velikimi dogodivščinami po vsem svetu. Ta projekt pa kaže, da mladi ne pripadamo nobeni konkretni lokaciji ali dejavnosti. Da lahko lepe mladostne izkušnje uspevajo povsod, če se le trudimo. Da tudi manjši kraji niso mrtvi in da smo odločeni, da jim ne bomo dovolili, da umrejo. Upam, da se bomo tega vsi začeli zavedati, preden bo prepozno.
Sergio, prostovoljec s programa Evropske solidarnostne enote
Aktivnosti smo izvajali ob podpori Evropske solidarnostne enote, Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorica 2025 in Ministrstva za naravne vire in prostor Republike Slovenije.
