Preberite zgodbe letošnjih prostovoljcev projekta “Respect the past – build bridges of the future” (Spuštujemo preteklost – gradimo mostove prihodnosti.)
Mladi in “andecha”
V asturijskem dialektu obstaja beseda, ki jo ljudje počasi začenjajo pozabljati. »Andecha« imenujemo navado, ko se ljudje s podeželja zberejo, da bi sosedom pomagali opraviti kakšno delo in da bi se po končanem delu družili ob hrani in morda pivu. Gre torej za izmenjavo prijaznosti za prijaznost. Tako kot naš dialekt je tudi ta navada vedno manj slišana. Lahko stavim, da večina mojih asturijskih prijateljev ne pozna pomena te besede.
Ob prijavi na prostovoljski projekt v Idriji mi je na misel padla ta beseda. Sodeloval bom pri obnovi majhne rudarske hiše v slovenskem mestu, za katerega prej še nikoli nisem slišal. Neznano mesto med hribi z dolgo rudarsko zgodovino in nedelujočim rudnikom.
Takšen opis Idrije je na las podoben opisu mojega domačega kraja. Mieres vse hitreje postaja mesto duhov. Tudi ob prizadevanjih in odličnem delu župana za oživitev našega kraja, ga rast velikih mest in posledično preseljevanje mladih vanje prazni. Tudi mladi v Mieresu se trudimo najti priložnosti doma, a ker jih ne najdemo, smo se primorani preseliti v večja mesta.
Ta vidik podobnosti se mi je zdel najbolj zanimiv pri tem prostovoljskem projektu. Predvideval sem, da je Idrija v tem pogledu podobna Mieresu in da se sooča s podobnimi težavami. Ko sem videl opis projekta, ki namerava zbrati mlade iz cele Evrope, ki bodo vključeni v nekakšno »andecho«, sem bil navdušen nad idejo, da nekdo skrbi za ohranitev življenja v kraju.
“Respect the Past & Build Bridges for the Future” je skupni projekt Mladinskega centra Idrija in Zavoda ID20, ki je zbral 18 ljudi iz devetih evropskih držav ter jih povezal v dveh različnih aktivnostih. Na eni strani je bil cilj obnoviti most pred idrijsko osnovno šolo, po drugi strani pa izvesti manjše intervencije za ohranitev hiše Giser, ki so jo pred dvesto leti zgradili idrijski rudarji.
Načrtovano delo v hiši Giser je v bistvu zajemalo obnovitev hišnih vrat in izdelavo nove kuhinje v dveh tednih intenzivnega timskega dela. Večina članov ekipe nas še nikoli ni delala z lesom in nismo bili vajeni dela z orodji. Navsezadnje mladi naše generacije življenje večinoma posvečamo študiju ali delu sede, v Idriji pa se nismo mogli kar tako izogniti fizičnemu delu.
Pod mentorstvom Matevža in Matije smo se iz posameznikov uspeli preleviti v povezano skupino delavcev, ki so si med seboj pomagali in držali skupaj, da bi čim bolj učinkovito našli rešitve in opravili zastavljeno delo. To me je spomnilo na tiste vaščane iz Asturije ki pomagajo drug drugemu, ker se dobro zavedajo, da s pomočjo drugim pravzaprav pomagajo tudi sebi. Vsaka vrsta ekipnega dela zahteva kanček prijaznosti; a vsako dejanje prijaznosti je večkratno nagrajeno z oblikovanjem tesnejših vezmi med posamezniki. Zato, ko smo ob zaključku projekta videli obnovljena vrata in ko je bila vgrajena zadnja kuhinjska omarica, se je vsak od nas počutil ne samo ponosnega, ampak tudi hvaležnega za izkušnjo, ki je združila tujce v majhno, a povezano skupnost delavcev.
Tudi v Mladinskem centru Idrija smo bili del večje skupnosti. Osemnajst Evropejcev v svojih dvajsetih si je dvajset dni delilo isti hostel, vsak z različnimi manirami in navadami. Sliši se kot recept za kaos. In verjetno bi bila to ne preveč prijetna glavna jed, če se ne bi že prvi dan usedli in organizirali (posebej bi rad izpostavil Alex, prostovoljko mladinskega centra, ki nam je zelo pomagala pri organizaciji in iskanju stvari v hostlu). Skupaj smo vzpostavili sistem za vsakodnevno skupinsko kuhanje in čiščenje in uspelo nam je, da je delovalo brez napak. V naši hiši nihče ni ostal lačen.
To so bile torej glavne naloge našega bivanja: sodelovanje, potrpežljivost in medsebojno razumevanje. Te vrednote so bile ključ do spletanja vezi, za katere smo prepričani, da bodo ostale tudi po našem odhodu iz Idrije. Iskreno me je presenetilo, kako blizu smo si postali z ostalimi prostovoljci, s katerimi smo se prvič srečali pred dvema tednoma. Mislim, da je to posledica deljenja in odprtosti, kar je nujno za tako heterogeno skupino. V teh dvajsetih dneh smo spoznavali navade in države ostalih prostovoljcev. To se je predvsem videlo v t. i. kulturnih večerih. Kuhali smo tradicionalne jedi iz naših matičnih držav in vsi skupaj uživali v njih. Ne le, da so bile jedi zelo okusne, temveč so nam pomagale spoznati, da so nam na koncu naše razlike omogočile, da smo se približali drug drugemu. To je ena najpomembnejših lekcij, ki se jih dandanes lahko naučimo: razlike niso niti nevarne, niti nas ne ločujejo, temveč nas bogatijo.
Prosti čas, ki smo ga imeli med bivanjem v Idriji, je bil za nas prava priložnost za spoznavanje okolice. Sprehodili smo se po ulicah nekdanjega rudarskega mesta, poiskali kraje, povezane z rudnikom in spoznavali utrip tako majhnega kraja. Odpravili smo se tudi na izlete in pohode proti Ljubljani, Bledu, na Hrvaško… Nekateri poskusi so se nam tudi sfižili, a smo z improvizacijo in humorjem rešili vsako zagato. Vsaki mladi osebi na svetu se pač mudi doživeti čim več in čim bolje izkoristiti mladost. Konec koncev so bile to za nas tudi počitnice.
Ko poskušam oblikovati splošno sporočilo našega idrijskega projekta, bi jo strnil v en stavek: cenite mladost in “andecho” in ju zmešajte skupaj v nekaj večjega. Mladi so običajno povezani z družabnimi izkušnjami v večjih krajih, z obiski glavnih mest in velikimi dogodivščinami po vsem svetu. Ta projekt pa kaže, da mladi ne pripadamo nobeni konkretni lokaciji ali dejavnosti. Da lahko lepe mladostne izkušnje uspevajo povsod, če se le trudimo. Da tudi manjši kraji niso mrtvi in da smo odločeni, da jim ne bomo dovolili, da umrejo. Upam, da se bomo tega vsi začeli zavedati, preden bo prepozno.
Sergio
“I’m still sanding” – “Še vedno brusim”
Ko sem prvič videla vhodna vrata hiše Giser, stare rudarske hiše, ki smo jo nameravali obnavljati naslednje tri tedne, so bila ta v res slabem stanju. Takrat si nisem mogla niti predstavljati, koliko ur bomo porabili za brušenje, kitanje in pleskanje v naslednjih dneh. Prav tako si nisem mogla predstavljati, kako zabavno bo delati z drugimi prostovoljci iz cele Evrope in koliko se bom naučila ne le o restavriranju starih vrat, ampak tudi o skupinskem delu in življenju samem.
Priložnost delati z izkušenim mizarjem in restavratorjem Matijo Hiršenfelderjem v njegovi delavnici v srednjeveškem mestu Škofja Loka je bila tista, ki mi bo ostala v spominu za vedno. Matija nas je naučil delati na najbolj ergonomski način, saj nam je govoril, naj ne »delamo kot banane« in da moramo »poslušati svoje delo«. Nikoli ni pokazal znakov razburjenja, ko nismo vedeli, katero vrsto brusnega papirja naj uporabimo za kateri del vrat ali ko smo vse delali trikrat počasneje od njega. Ko sem ga vsak dan gledala delati s toliko veselja, ponosa in znanja o svojem delu, se mi je zdelo, da spreminja svet po ena vrata naenkrat. Prepričalo me je tudi, da ne glede na službo, ki jo bom imela po študiju, želim izkusiti navdušenje, ki ga je on imel do svojega dela.
Če pogledam nazaj, lahko vidim, da je bilo restavriranje vrat veliko več kot le uporaba različnih orodij, strganje plasti barve in pregibanje brusnega papirja, da ne bi poškodovali rezbarij na vratih. To so bile tudi zgodnje vožnje z avtomobilom čez hribe v Škofjo Loko, prirejanje besedila pesmi Eltona Johna iz »I’m still standing« (»Še vedno stojim«) v »I’m still sanding« (»Še vedno brusim)« in prepevanje med delom, obiskovanje škofjeloških restavracij za malico, plavanje mrtvaka v Poljanski Sori, izmenjevanje zgodb z drugimi prostovoljci ter prha v delavnici s kompresorjem ob koncu delovnega dne. Restavriranje vrat je bilo tudi poslušanje Matijevih življenjskih lekcij in razmišljanje, kako bi si vse skupaj kasneje zapisala ter rezbarjenje rojstnodnevnega presenečenja za Matevža, medtem ko je bil z nami v delavnici in smo vsi skupaj prizadevali, da bi ga na različne načine zamotili.
Ko so bila vrata končana in pripeljana nazaj v Idrijo ter smo videli, kako izgledajo z novo barvo in sijočimi ročaji, je bilo težko verjeti, da smo bili vsi del te izjemne preobrazbe. Dobila sem občutek, da smo naredili nekaj pomembnega: obudili smo del zgodovine, ki je bil prej pozabljen. Zdaj me vsakič, ko vidim stara vrata, spomni na to, kako je Matija rekel, da bo za popravilo enih potreboval več kot 200 ur. Če toliko časa traja popravilo, si sploh ne morem predstavljati, koliko časa je pred dobrim stoletjem vzelo mizarju, ki jih je izdelal.
Zdaj, ko smo končali z delom in ne preživljamo več dni v prahu, si ne morem pomagati, da se ne bi počutila neverjetno srečne, da sem ta čas delila z ostalimi prostovoljci. Zadnji trije tedni so bili polni smeha, dobre glasbe, slikanja src z barvo za les drug drugemu po rokah in skupnega učenja. Pomagali smo drug drugemu, imeli zanimive pogovore ob restavriranju detajlov in si izmišljali šale, ki jih razumemo samo mi. Ti tedni so me naučili pomena ohranjanja kulturne dediščine, veščin dela z lesom in predvsem tega, kako zabavno je lahko delo v skupini ljudi, kjer so vsi predani doseganju istega cilja.
Ella
Delo na mostu
Naše delo na mostu se nam je zdelo kot vdihovanje novega življenja v nekaj, kar je pomembno za lokalno skupnost.
Ekipa je bila sestavljena iz 10 prostovoljcev iz vse Evrope in ljudi iz MCI, ki so se združili za ta čudoviti namen. Svoje kulturne razlike smo postavili ob stran in dosegli naš cilj, da bi Idrijo, ki je že tako lepa, naredili še malce lepšo.
Veliko ur smo delali na soncu, vendar nam ni bilo težko, saj smo bili ponosni na svoje delo. Mimo nas so hodili nasmejani Idrijčani in vedeli smo, da cenijo, kar počnemo in to nas je spodbujalo, da smo nadaljevali z delom. Zadovoljni smo s svojim delom in hvaležni smo za kar nam je skupnost dala. V samo treh tednih je to majhno mesto postalo naš drugi dom. Vezi, ki smo jih stkali, spomini, ki smo jih ustvarili, in vpliv, ki smo ga imeli, bodo za vedno imeli posebno mesto v naših srcih, pričevanje o moči enotnosti in skupnega cilja.
Izkušnje iz Idrija
Idrija je eno takih mest, v katero se zaljubiš, brž ko tja prispeš.
Pohodi so bili naporni, a razgledi so bili vredni vseh naporov. Nismo se mogli nagledati slikovitih hribov, zelenih dreves in sproščujočega šuma reke. Kljub temu, da je bila voda hladna smo plavali v njej in uživali v občutku svežine. Praznik idrijskih žlikrofov nam je dal uvid v prelepo slovensko kulturo. Kar pa Idrijo naredi res čudovito so dobrosrčni ljudje, ki so nas vedno sprejeli z nasmehom na obrazu. Kljub temu, da ne govorimo istega jezika, so naša srca napolnili s prav nalezljivo srečo, ko so nam prinesli sladoled, pico ali pa kavo.
S to izkušnjo smo našli veliko novih in zanimivih stvari v tem majhnem mestu, ki nam zdaj pomeni tako veliko. Zgodbe prepletene v klekljanje, zgodovinski jaški, ki so dali tolikim vsakdanji kruh in kulturna dediščina, ki se skriva v vsakem kotu mesta so to potovanje naredili v eno najlepših izkušenj naših življenj. Idrija je v srcu Evrope in mislim, da se bomo za vedno počutili povezani s tem krajem.
Čudovitim ljudem Idrije pa se globoko zahvaljujemo, da ste nas sprejeli in delili vaš čudovit dom z nami. Hvala, ker ste nas povabili k odkrivanju skritih draguljev in čarovnije vašega mesta.
Aktivnosti izvajamo ob podpori Evropske solidarnostne enote, Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorica 2025 in Ministrstva za naravne vire in prostor Republike Slovenije.
