Ko sem prvič videla vhodna vrata hiše Giser, stare rudarske hiše, ki smo jo nameravali obnavljati naslednje tri tedne, so bila ta v res slabem stanju. Takrat si nisem mogla niti predstavljati, koliko ur bomo porabili za brušenje, kitanje in pleskanje v naslednjih dneh. Prav tako si nisem mogla predstavljati, kako zabavno bo delati z drugimi prostovoljci iz cele Evrope in koliko se bom naučila ne le o restavriranju starih vrat, ampak tudi o skupinskem delu in življenju samem.
Priložnost delati z izkušenim mizarjem in restavratorjem Matijo Hiršenfelderjem v njegovi delavnici v srednjeveškem mestu Škofja Loka je bila tista, ki mi bo ostala v spominu za vedno. Matija nas je naučil delati na najbolj ergonomski način, saj nam je govoril, naj ne »delamo kot banane« in da moramo »poslušati svoje delo«. Nikoli ni pokazal znakov razburjenja, ko nismo vedeli, katero vrsto brusnega papirja naj uporabimo za kateri del vrat ali ko smo vse delali trikrat počasneje od njega. Ko sem ga vsak dan gledala delati s toliko veselja, ponosa in znanja o svojem delu, se mi je zdelo, da spreminja svet po ena vrata naenkrat. Prepričalo me je tudi, da ne glede na službo, ki jo bom imela po študiju, želim izkusiti navdušenje, ki ga je on imel do svojega dela.
Če pogledam nazaj, lahko vidim, da je bilo restavriranje vrat veliko več kot le uporaba različnih orodij, strganje plasti barve in pregibanje brusnega papirja, da ne bi poškodovali rezbarij na vratih. To so bile tudi zgodnje vožnje z avtomobilom čez hribe v Škofjo Loko, prirejanje besedila pesmi Eltona Johna iz »I’m still standing« (»Še vedno stojim«) v »I’m still sanding« (»Še vedno brusim)« in prepevanje med delom, obiskovanje škofjeloških restavracij za malico, plavanje mrtvaka v Poljanski Sori, izmenjevanje zgodb z drugimi prostovoljci ter prha v delavnici s kompresorjem ob koncu delovnega dne. Restavriranje vrat je bilo tudi poslušanje Matijevih življenjskih lekcij in razmišljanje, kako bi si vse skupaj kasneje zapisala ter rezbarjenje rojstnodnevnega presenečenja za Matevža, medtem ko je bil z nami v delavnici in smo vsi skupaj prizadevali, da bi ga na različne načine zamotili.
Ko so bila vrata končana in pripeljana nazaj v Idrijo ter smo videli, kako izgledajo z novo barvo in sijočimi ročaji, je bilo težko verjeti, da smo bili vsi del te izjemne preobrazbe. Dobila sem občutek, da smo naredili nekaj pomembnega: obudili smo del zgodovine, ki je bil prej pozabljen. Zdaj me vsakič, ko vidim stara vrata, spomni na to, kako je Matija rekel, da bo za popravilo enih potreboval več kot 200 ur. Če toliko časa traja popravilo, si sploh ne morem predstavljati, koliko časa je pred dobrim stoletjem vzelo mizarju, ki jih je izdelal.
Zdaj, ko smo končali z delom in ne preživljamo več dni v prahu, si ne morem pomagati, da se ne bi počutila neverjetno srečne, da sem ta čas delila z ostalimi prostovoljci. Zadnji trije tedni so bili polni smeha, dobre glasbe, slikanja src z barvo za les drug drugemu po rokah in skupnega učenja. Pomagali smo drug drugemu, imeli zanimive pogovore ob restavriranju detajlov in si izmišljali šale, ki jih razumemo samo mi. Ti tedni so me naučili pomena ohranjanja kulturne dediščine, veščin dela z lesom in predvsem tega, kako zabavno je lahko delo v skupini ljudi, kjer so vsi predani doseganju istega cilja.
Ella, prostovoljka programa Evropska solidarnostna enota
Aktivnosti smo izvajali ob podpori Evropske solidarnostne enote, Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorica 2025 in Ministrstva za naravne vire in prostor Republike Slovenije.
